Slaba vremenska napoved nas ni odvrnila od namena, da izpeljemo naš pohod. Da sreča spremlja pogumne, se je tokrat izkazalo tako, da nas je obiskalo blizu 180 pohodnikov, ki smo jih popeljali po sledeh velike vojne pred več kot stoletjem. Odpravili smo se po razmočeni, od hudournikov razriti in blatni poti proti Cerovljam. Dolgoletno prijateljstvo in sodelovanje z društvom Cerovlje Mavhinje se odraža tudi na tej prireditvi, kjer njihovi člani vsako leto postavijo postajo z okrepčili.
Po krajšem postanku smo pot nadaljevali na Grmado, 323 metrov visok hrib, ki je bil nepremagljiva ovira za italijansko vojsko, ki je hotela zavzeti Trst.Pohod je vodil izkušeni zgodovinar g. Mitja Juren iz Sovodenj, ki je odličen poznavalec zgodovine 1. svetovne vojne. Na vrhu Grmade nam je pripravil predavanje o pomembnejših dogodkih v času obleganja Grmade. Med drugim tudi, da je bila Brestovica 24. in 25. maja 1917 tarča bombnega napada in ob tem skoraj v celoti porušena. Dogodek v italijanskih zgodovinskih vojaških dnevnikih šteje kot prvo vojaško letalsko bombardiranje.
Naslednja postaja je bila Kohišče, kamor so pohodniki prispeli po dobrih dveh urah hoda. Družba Posestvo Kohišče s.r.l. je območje nekdanjega pastirskega zaselka zelo lepo uredila. Preko 500 metrov na novo sezidanih kraških zidov v tehniki suhe gradnje daje območju čudovito kuliso lepo urejene kraške krajine. Da pa se posestvo ne bi zarastlo, skrbi ducat oslov, ki neumorno delajo.
Zadnja postaja pred ciljem je v Medji vasi. Nekaj lepo urejenih oljčnikov s pogledom na morje ter pašnikov z govedom govori o dejavnosti vaščanov, ki se pretežno ukvarjajo s kmetijstvom. V vasi je le 18 hišnih številk, skozi leto pa se zvrstijo štiri osmice in dva kmečka turizma!
Na cilju 15-kilometrskega pohoda je utrujene pohodnike pričakala tradicionalna jota s klobaso in kozarec brestovskega terana. Pogovor pa je že nanesel na prihodnjo Špargeljado , ki bo v Brestovici 7. aprila 2024.
Če smo na lanskem pohodu hodili po požgani in v celoti goli pokrajini, je bila slika na tokratnem popolnoma drugačna. Narava se trudi obnoviti požgano pokrajino, zato se je območje pošteno zaraslo z rujem, robido ter poganjki gabra in hrasta. Na italijanskem delu pohoda so poti primerno vzdrževane, zato pohodnikom omogočajo sproščeno gibanje.
Na slovenski strani je slika žal precej drugačna. Pohodnik je vse prej kot sproščen, saj se le stežka prebija po zaraščenih poteh, ponekod pa je prehod popolnoma nemogoč. Opuščanje živinoreje in ogrevanja z lesom problem le še poveča.
Namen teh vrstic ni iskati krivca, je pa namen opozoriti, da je organizacija pohodov kot turističnih prireditev in dejavnost pohodniškega turizma zelo ogrožena. Namreč le dostopne in označene poti pritegnejo turiste, aktualno stanje pa le avanturiste. Ob tem je zelo prikrajšano lokalno prebivalstvo, ki sicer poti uporablja skozi celo leto, zelo pa se širi prostor za divje živali, ki se približujejo vasem. Večerni koncerti šakalov so vse prej kot prijetna uspavanka! Zato vljudno prosimo in pozivamo pristojne, da s sodelovanjem ustreznih služb Ministrstev za kmetijstvo in okolje še pravočasno ukrepajo.