15. Pohod po sledeh soške fronte

 

se je zgodil kljub pohodnikom izredno neprijaznemu vremenu. Na dan pohoda je v notranjosti Slovenije snežilo, z ljubljanske strani so na cestah  kraljevali snežni plugi, z Vipavskega pa so poročali o orkanski burji in poplavah. Le kdo bi prišel na pohod ob takem vremenu?

Pa tudi sicer nam v času priprav na tokratni pohod vreme ni bilo naklonjeno. Za jubilejni pohod smo namenili nekoliko drugačno traso, ki smo jo v ta namen očistili na severnem pobočju nad Brestovico. Nekdanja mlekarska pot in območje pod oljkami sta se glede na  daljšo odsotnost mlekaric in oljkarjev, že dobro zarasla. Tudi pohodnikov je bilo na tem območju vsled neprehodnosti zelo malo. Kilometer in pol poti smo z veliko dobre volje in priročnim orodjem očistili v drugem oktobrskemu vikendu. Pot je danes lepo očiščena in zelo primerna za zimsko pohodništvo. Prisojna lega in zares lep razgled na morje bosta osrečevala zimske pohodnike, kar pa ni veljalo za naš pohod.

 Močna burja, dež in megla so ovirali skupino tridesetih, ki se je tega dne podala na pot. Prijateljem iz zamejstva smo se tokrat zahvalili za sodelovanje. Bili so sicer v pripravljenosti, a za tako majhno skupino, ki  je imela skoraj deset vodnikov, lahko poskrbimo sami. In smo. Pot nas je vodila kot običajno mimo cerkvice sv. Anastazije, Kaverne Moritz, ki jo je stražil avstrijski vojak,  ruševine karavle JLA Mohorini in do Grmade. Tamkaj smo naleteli na skupino tržaški jamarjev, ki so se nadejali vodenega ogleda Grofove jame.

Pa so nam jamarji tokrat le z baterijami razsvetlili jamo. Zadovoljni so bili oboji. Čaj in žganjica sta  mokre pohodnike nekoliko pogrela in jim vlila novih moči za spust proti Klaričem in po pohodniški poti Schmit do Komarjev tik za državno mejo. Še vzpon po na novo očiščenem delu poti in spust v Brestovico. Tamkaj pa »železni menu« – jota s klobaso iz lonca gostinca Mirka in vino brestovskih vinogradnikov. Pogovor je stekel o vtisih s poti, ki so bili kljub vremenskim neprilikam zelo prijetni.

foto: Janez Kukec in Silvo Slapar

tekst: Stane Švigelj